Mož in oblakov vojsko je obojno končala temna noč, kar svetla zarja zlati' z rumenmi žarki glavo trojno snežnikov kranjskih sivga poglavarja, Bohinjsko jezero stoji pokojno, sledu ni več vunanjega viharja; al somov vojska pod vodo' ne mine, in drugih roparjov v dnu globočine. Al jezero, ki na njega pokrajni stojiš, ni, Črtomir! podoba tvoja? - To noč je jenjal vojske šum vunajni, potihnil ti vihar ni v prsih boja; le hujši se je zbudil črv nekdajni, ak prav uči me v revah skušnja moja, bolj grize, bolj po novi krvi vpije, požrešniši obupa so harpi'je. Na tleh leže' slovenstva stebri stari, v domačih šegah vtrjene postave; v deželi parski Tesel4 gospodari, ječe' pod težkim jarmam sini Slave, le tujcam sreče svit se v Kranji žari, ošabno no'sjo ti' pokonci gla've. Al, de te jenja ta skeleti rana, ne boš posnel Kato'na Utika'na! Prenesla pričujoče ure teže bi ne bila let poznih glava siva; v mladosti vender trdniši so mreže, ki v njih drži nas upa moč goljfiva; kar, Črtomir! te na življenje veže, se mi iz tvojih prejšnjih dni odkriva, ko te vodila ni le stara vera tje na osredek Ble'škega jeze'ra. Tje na otok z valovami obdani, v današnjih dnevih božjo pot Marije; v dnu zad stoje' snežnikov velikani, polja', ki spred se spro'sti, lepotije ti kaže Ble'ški grad na levi strani, na desni griček se za gričam skrije. Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja. Tam v časih Črtomira na otoki podoba bo'ginje je stala žive, ki so zročeni ji mladenčov stoki; ki so ji, ve' dekleta ljubeznive! zročeni vaši smehi, vaši joki, orožja, ki so nam nepremagljive. - Tam bo'gnje vežo Staroslav in lepa njegova hči odpira in zaklepa. Hči Bogomila, lepa ko devica, sloveča Hero je bila v Abidi, nedolžnost vnema ji oči in lica, lepote svoje sama le ne vidi, priliznjena mladenčov govorica je ne napihne, ji srca ne spridi. Spolni'la komej je šestna'jsto leto; srce mlado' ni za noben'ga vneto. Dari' opravit bo'gnji po navadi prinese Črtomira lahka ladja, od tega, kar raste pri njega gradi, od čede, žita in novine sadja; ko bliža z njimi se devici mladi, zadene ga, ko se je na'rmanj nadja, iz nje oči v srce ljubezni strela, plame'n nepogasljiv je v njemu vnela. O blagor, blagor, Črtomir! ti vneta je deklica od tvojega pogle'da, kak od zama'knjenja je vsa prevzeta, kak gleda v tla, kak trese se beseda! Ko zarija, ki jasen dan obeta, zarumeni' podoba njena bleda, in v tvoji roki roka nje ostane zadr'žana ji od moči neznane. Naj pevec drug vam srečo popisuje, ki ce'lo leto je cvetla obema: kak Črtomir osredek obiskuje, kak oča omladi' med njima dvema, ki ni, ko meni, mu veselje tuje, ki srečna ga ljubezen v prsih vnema, pijanost njino, ki tak hitro mine, pregnana od ločitve bolečine. že, Črtomir! je treba se ločiti, ne slišiš, kak glasno' trobenta poje? Pripodil s sabo je Valjhun srditi požigat božje veže divje roje; povsod vzdigujejo se vere ščiti, ki si prejel od matere jo svoje, te' vere, ki ji deklica ta služi, ki zdaj te z njo ljubezen čista druži. Kak težka, bridka ura je slovesa! Stoje' po licah jima kaplje vroče, objeta sta, ko bi bila telesa enga, spustiti žnabel žnabla noče; si z levga oča, desnega očesa jok briše, ki ga skriti ni mogoče, ko vidi v ta'ko žalost nju vtopljene, in de tolažbe zanje ni nobene. Bi spomnil njima zmage večno slavo, ak bi, de jo doseči mo'č je, sodil; al preveliko trumo je čez Dravo po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil. Se možu zdi, de gre le v smrt krvavo, brez de bi vero, brate osvobodil. - List pride, kak vasi in veže božje gore'; - čas, Črtomir! je vzet orožje. In šel je boj bojvat brez upa zmage, in skazal se je korenine prave, kjer suče meč, na čeli smrtne srage leže' sovražnikov trupla krva've mrtvih, al izdihjočih duše drage; vender ne meč, ne moč gradu trdnjave bogov ne more rešit slavnih staršov, in ne pred smrtjo ohrani't tovaršov. Premagan pri Bohinjskem sam jeze'ri stoji naslonjen na svoj meč krva'vi, z očmi valov globoki brezen meri, strašne mu misli ro'jijo po glavi, življenje misli vzet si v slepi veri; al nekaj mu predrzno ro^ko ustavi - bila je lepa, Bogomila! tvoja podoba, ki speljala ga je 'z boja. Enkrat videt želi podobo milo, pozdravit prejšnjega veselja mesto; al srečno je prestala časov silo, al njeno mu srce še bije zve'sto, al morebit pod hladno spi gomilo, al premaga'vec mu je vzel nevesto, al živa, al mr'tva je, zvedet mo're, ločiti pre'd se iz sveta ne mo're. Znan ribič privesla od une stra'ni, opomni ga, kak sam sebe pozabi, kako povsod ga išejo kristjani, kak z vjetimi Valjhun srditi rabi, prijazno delj mu tam ostati brani, stopiti k sebi ga v čolnič povabi, de ga pripelje v varniši zavetje; vda Črtomir se v to, kar ribič sve'tje. In brž veslata v konec ta jeze'ra, kjer bistra vanjga pribobni Savica; ker srečen veter nji roke' podpe'ra, čolnič leti, ko v zraki urna tica. Se ribič po sovražnikih oze'ra, čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica. Ker se mu zdi, de lakota ga grudi, junaku, kar je v torbici, ponudi. želi dat Črtomir mu povračilo, al v vojski dnarji so bili razdani; de Staroslav, se spomni, z Bogomilo mu v skrivnem kraji tovor zla'ta hrani, nju poiskati da mu naročilo, in da mu prstan sa'mo njima znani, de bo pri njima storil mu resnico; - prinesti zla'ta reče četrtni'co. Po Bogomili prašat mu ukaže: al gleda svetlo sonce, je še živa, al so obva'rvale jo mokre straže, al pred sovražniki druge'j se skriva, in kod narva'rniši se pot pokaže, tje, kjer zdaj draga deklica prebiva? Pri slapi čakal jutro bo Savice, vesele ali žalostne novice. Slap drugo jutro mu grmi v ušesa; junak premišlja, kak bolj spodej lena voda razgraja, kak bregove stresa, in kak pred njo se go^re ziblje stena, kak skale podkopuje in drevesa, kak do nebes leti nje jeze pena! - Tak se zažene, se pozneje ustavi mladenič, Črtomir pri sebi pravi. Zbudi ga 'z misel teh mož govorica, ki bližajo se z blagam obloženi, spozna koj ribiča poštene lica; neznan mož pride po stezi zeleni; talar in štola, znamenja poklica, povesta mu, de služi Nazareni. Po meč bi desna se bila stegnila, v ti priči se prikaže Bogomila. "O, sem na sr'ce moje, Bogomila! Skrbi' je konec, žalosti, nesreče, se trese od veselja vsaka žila, kar gledam spet v obličje ti cveteče, naj brije zdaj okrog viharjov sila, naj se nebo z oblaki preobleče, ni meni mar, kar se godi na sve'ti, ak smejo srečne te roke' objeti." Iz njega rok izmakne se počasi, in blizo se na prvi kamen vsede, in v trdnem, ali vender milem glasi mladenču vnetmu reče te' besede: "Ne združenja, ločitve zdaj so časi, šel naj vsak sam bo skoz življenja zmede; de b' enkrat se sklenile po'ti naji, me tukaj vidiš zdaj v samotnem kraji. Povedat moram ti, de sem kristjana, malikov zapustila vero krivo, de je bežala ta, k' ob sonci slana, de dal krstit je oča glavo sivo, soseska je Marije službi vdana v dnu jezera utopila bo'gnjo živo. Kako prišla k resnice sem pogle'di, moj Črtomir! v besedah kratkih zve'di: Večkrat v otoka sem samotnem kraji, ko te je ladja nesla preč od mene, si mislila, al bo ljubezen naji prešla, ko val, ki veter ga zažene, al hrepenečih src želje' narslaji oga'sil vse bo zemlje hlad zelene, al mesta ni nikjer, ni zvezde mile, kjer bi ljubjo'če srca se sklenile. Te misli, ko odšel si v hude boje, miru mi niso dale več siroti. V nevarnosti življenje ve'det tvoje, zaprte vse do tebe videt po'ti, ni ve'dlo kam se djati sr'ce moje, tolažbe nisem najdla v taki zmoti. Obupala sem skorej ta'krat reva; kak sem želela v noči ti svit dneva! En dan sem prašat šla po vojske sreči, al skozi se še ni sklenila z vami; učil ljudi je mož bogaboječi, duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami: kako nas vstvaril vse je Bog narveči, kak greh prišel na svet je po Ada'mi, kak se je božji sin zato učlovečil, de bi otel naro'de in osrečil. De pravi Bog se kliče Bog ljubezni, de ljubi vse ljudi, svoje otroke, de zemlja, kjer vijo' viharji jezni, je skušnje kraj, de so naš dom visoke nebesa, de trpljenje in bolezni z veseljam vred so dar njegove ro^ke, de čudno k sebi vo'd' otroke ljube, de ne želi nobenega pogube. De ustvaril je ljudi vse za nebesa, kjer glorja njega sije brez oblaka, oko ni vidlo, slišale ušesa veselja, ki izvoljene tam čaka, de spro'stenim bo vseh težav telesa se srečnim izpolnila volja vsaka, de bodo tamkej božji sklepi mili te', ki se tukaj ljubijo, sklenili. Ko šla domu' sem z družbo najno v glavi, me mož, ki je ta uk učil, doide; prijazno v svoji šegi me pozdravi, pove, de pre'd je štet bil med druide, de preobrnil se je k veri pravi, de v naše kraje oznanvat jo pride; ker so vasi bile mu krog neznane, z menoj iti želi, ker noč postane. Doma očetu, meni razodeva, kar prerokva'li ne'kdaj so preroki, kak, kar grešila sta Ada'm in Eva, na križi opero' krvi potoki, popiše nama strah so'dnega dneva, vse čudeže, ki vere so poroki; kar ve'det treba je, zloži po vrsti, ker sva mu vse verjela, naju kr'sti. Al ena skrb me je morila vedno, de ti' med njimi si, ki Bog jih čr'ti; večkrat sem v sanjah vidla glavo čedno, bledo' ležati na mrtvaškem prti; sem trepetala zate uro sledno; de bi nebes ne zgrešil v bridki smrti. Mož božji mi bolno' srce ozdravi, ker, de zamo're vse molitev, pravi. Kolikokratov sem od tod v samoti klečala, kli'cala pomoč Marije: 'Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne ho^ti, ker v zmoti žali te, ne 'z hudobije, ne daj v oblast sovražni ga togoti, pred njo naj milost tvoja ga zakrije!' In čudno te je tisto noč ohranil, ko ni noben tovarš se smrti ubranil. Iz spanja svojga, Črtomir! se zbudi, slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti, po potih se noči temne ne trudi, ne stavi v bran delj božji se dobroti, in njene milosti dni ne zamu'di, de sklenete se enkrat najni po'ti, ljubezen brez ločitve de zazo'ri po smrti nama tam v nebeškem dvo'ri." ČRTOMIR "Kak bom povrnil, Bogomila draga! ljubezen, skrb, kar si trpela zame? V veselji skorej mi srce omaga, ki v njemu tvoja ga ljubezen vname, dokler krvi ne vteče zadnja sraga, in groba temna noč me ne objame, ti sužno moje bo življenje celo, ti gospoduj čez vero, misli, delo. Kako bi mogel tebi kaj odreči, storiti tega ne, kar boš želela! Al zmisli ran, ki jih Valjhuna meči so sto'rili, in pšic njegovih strela, kaj videli krvi smo v Kranji teči, kristjanov tvojih vse preudari dela, in mi povej, al ni črt na'rbolj jezni njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni?" DUHOVNI "Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! tako so peli angelcov glasovi v višavah pri Mesijesa priho'di; de smo očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi naro'di, de lju'bit' mo'rmo se, prav' uk njegovi. Valjhun ravna po svoji slepi glavi, po božji volji ne, duhovni pravi." ČRTOMIR "Ljubezni vere, in miru in sprave, ne branim se je vere Bogomile, vem, de malike, in njih službo glave služabnikov njih so na svet rodile, v njih le spoštva'l očetov sem postave; al zdaj ovrgle so jih vojske sile. Ak sklene me s teboj krst, Bogomila! kdaj bo zako'na zveza me sklenila?" BOGOMILA "Odločeni so roži kratki dno'vi, ki pride nanjo pomladanska slana, al v cvetji jo zapadejo snegovi! tak mladi deklici, ki zgodnja rana srce ji gloda, vsmr'ti mir njegovi, le kratka pot je skoz življenje dana; al je za majhen čas se združit vredno, de bi ločitve spet se bala vedno? De bi od smrti rešil te nesrečne, in tamkej mili Bog v nebeškem raji z menoj te, dragi! sklenil čase večne, pustila vne'mar sem želje' narslaji, pustila vne'mar dni na sveti srečne, sem odpovedala se zvezi naji; - je uslišana bila molitev moja. - Ne smem postati jaz nevesta tvoja. Bogu' sem večno čistost obljubila, in Jezusu, in materi Mariji; kar doživela let bom še števila v želja' bridkosti, v upa rajskem siji, nobena me ne bo premogla sila, bila de svojemu, sveta' Mesiji, nebeškemu bi ženinu nezvesta, nikda'r ne morem tvoja bit nevesta!" - Duhovni reče med besede take: "Zako'na sreče ta uživa't ne more, kdor dela mojim, tvojim je enake predrznil v časa se seja't razore, druid sem z zmoto jaz slepil rojake, ak bi ne bil dajal tvoj meč podpore, kdaj vga'snila bila bi kriva vera, bi vdova ne bila žen marsikte'ra! Tvoj pot je v Oglej, de položil nate roke' bo patriarh, ak duh te žene, ko si pogubljal jih, oteti brate, duhovnega te storil bo, ko mene. V deželah jutra čakajo bogate te žetve, ne zamu'di je nobene, le hitro v Oglej, tje do patriarha, de posveti' te mašnika, duš varha." ČRTOMIR "Prav praviš, de ne smem jaz upat sreče, ki vedno je in bo sovražna meni: dosegel oča zmage ni sloveče, končal življenje v vojski je zgubljeni, odšla je mati komej sponam ječe, že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit hoče me ljubezen sladka, al, kak sladkost bila je njena kratka! V deželi koj trobente glas zapoje, od Bogomile drage mene loči, junaško bi'li smo z Valjhunam boje, vesele zmage dan nam ne napoči, pomo'ril meč je vse tovarše moje, beg je moj up, gojzd je moj dom pričjoči. Nespametna bila bi z mano zveza, ki me preganja vedno sreče jeza." BOGOMILA "Ljubezni prave ne pozna, kdor me'ni, de uga'sniti jo more sreče jeza; gorela v čistem, v večnem bo plame'ni zdaj, in ko mi odpade trupla peza; v zakoni vender brani sad mi njeni vživa'ti z Bogam trdniši zaveza. Odkrila se bo tebi unstran groba ljubezni moje čistost in zvestoba. De bodo znani božji jim obe'ti, jih oznanvat pojdi v slovenske mesta; kar dni odločenih mi bo na sve'ti, Bogu' in tebi bom ostala zvesta, v nebesih ča'kala bom pri očeti čez majhen čas deviška te nevesta, dokler žalujejo po teb' otete krdela, prideš k meni v mesta svete." Izmed oblakov sonce zdaj zasije, in mavrica na bledo Bogomilo lepote svoje čisti svit izlije, nebeški zor obda obličje milo; jok, ki v oči mu sili, komej skrije, de ni nebo nad njim se odklenilo, de je na sveti, komej si verjame, tak Črtomira ta pogled prevzame. Ko je minul, kar misli, de bo v sili zlata' mu treba, si od mož ga vzame; dar ribču da, njim, ki so ga nosili. "Kar Staroslav zlata' še hrani zame, daj ga sirotam," reče Bogomili, se bliža ji, presrčno jo objame, molče poda desnico ji k slovesi, solze' stojijo v vsakem mu očesi. "O čakaj, mi dopolni prošnjo eno! pre'd ko se lo'čva," Bogomila pravi, "de mi v skrbeh ne bo srce utopljeno, de lo'žej se bridkosti v bran postavi, pre'd, ko greš v Oglej čez goro' zeleno, se pričo mene odpovej zmotnjavi, dokler te posveti krst, se zamu'di, voda' je blizo, in duhovni tudi." Molče v to prošnjo Črtomir dovoli, z duhovnim bliža slapu se Savice, molitve svete mašnik, on z njim moli, v imeni kr'sti ga svete Trojice. So na kolenah, kar jih je okoli, se od veselja svet' obraz device, ki je bila podpora vere krive, je opravlja'la službo bo'gnje žive. Razlagajo, ko pride v Akvilejo, mu svete pisma proste zmote vsake; postane mašnik, v prsih umrjejo nekdanji upi; med svoje rojake Slovence gre, in da'lej čez njih mejo, do smrti tam preganja zmot oblake. - Domu' je Bogomila šla k očeti, nič več se nista videla na sveti.